Kako to, da vaš obisk Ljubljane ni bil zgolj turistični postanek, ampak ste si tukaj ustvarili dom?
Težko je živeti v domovini, ki te preganja samo zato, ker pripadaš nekemu ljudstvu. Kurdi smo od nekdaj zaznamovani, nad nas se spravljajo z nasiljem, kar sem izkusil že kot majhen deček. Odraščanje v Turčiji je bilo polno najtežjih preizkušenj, zlasti na podeželju smo dobro spoznali, kaj pomeni garaško in neizprosno življenje. Nismo smeli govoriti lastnega jezika, naselja, vasi in družine pa so ponoči požirali uničujoči plameni. Na srečo so me starši vzgajali v sožitju, zato sem ohranil upanje, da name čaka vznemirljiva prihodnost. Radovednost me je gnala v tujino in priporočilo prijatelja, da moram videti čudovito slovensko naravo, je bilo razlog, da sem se ustavil tukaj. Že na poti od letališča v glavno mesto me je prešinilo, da sem se najverjetneje znašel v raju. Narava, odtenki, pokrajina, kakor da bi jo naslikal mojster realizma.
Kmalu zatem ste se vrnili v Istanbul, a vam misel na Ljubljano ni dala miru.
Nekakšen magnetizem me je vlekel nazaj v to podalpsko zeleno oazo. Sem inženir metalurgije in v meni je dolgo tlela ideja, da ustvarim nekaj čisto svojega, s čimer bom drugim polepšal pomembne trenutke. Ljubljana je obetala kot odlično strateško središče za uresničitev mladostniških sanj, saj sem se želel na trgu predstaviti z lastno znamko sončnih in korekcijskih očal iz do narave prijaznih materialov. Navdih se je bohotil na vsakem koraku. En sprehod po prestolnici in okoliških stezicah, že sem se v atelje vračal prepoln zamisli, novih vtisov in konceptov. Nisem imel vplivnih poznanstev, zato sem bil prepuščen lastni iznajdljivosti. Podobno kot v številnih literarnih in filmskih uspešnicah sem prišel v Slovenijo s kovčkom, polnim želja, talenta in zagnanosti.
Ja, tudi vaša zgodba se bere kot razburljiv roman. Verjetno pa ni bilo vse tako preprosto.
Nikakor. Še vedno sem bil tujec, ki se mora dokazovati. Lahko bi diplomiral iz trkanja na vrata in napisal priročnik, kako ne odnehati, ko vam jih nihče ne bo odprl. Nekateri so mi jih dobesedno zaloputnili pred nosom, ko sem se z jagodnim izborom najlepših modnih očal znašel pred njihovo optiko. Vendar nisem obupal. Še z večjim elanom sem sledil svoji viziji in se spodbujal, da me Da bi sebe in druge osvobodil predsodkov ter v sožitju z naravo uresničil otroške sanje, zaradi katerih si je iz lesa izrezljal prvi okvir za naočnike, se je Kurd Ali Kemal Sossa preselil v Ljubljano. Njegov priimek in lokvanjev list iz tivolskega ribnika sta postala zaščitni znak znamke očal, s katero nam odpira pogled v lepši svet. TOMAŽ MIHELIČ Lepši pogled v svet rasistične opazke ne bodo onesposobile. Vztrajen pa sem!
Nič vas ni ustavilo. Niti epidemija, neznane kulturne navade, jezik, celo na hrano ste se presenetljivo hitro privadili. Kaj ima Ljubljana in z njo Slovenija, česar ne najdete drugod?
Najprej sem se posvetil privajanju na nove razmere. Spoštujem tukajšnje navade, kar ne pomeni, da bi moral zatajiti svoje korenine. Le prilagoditi sem se moral drugačni dinamiki in tako sem pridobival samozavest pri učenju in rabi slovenščine. Danes se z njo že dobro sporazumevam, čeprav želi večina z mano govoriti v angleščini. Verjetno zaradi temnejšega odtenka moje kože, česar jim ne štejem za zlo. Stereotipe je treba premagati in z ljubeznivim pristopom lahko odpreš še najbolj zaklenjene duri. Sorodniki v Turčiji so očarani, da sem se postavil na noge v povsem tujem kulturnem okolju. Povem jim, da je privilegij živeti v miru, ko te objemajo gozdovi, reke, gore in prijazni ljudje, kar je največji navdih za ustvarjalni um. Ljubljana je mesto, ki osvobaja duha in telo. Tukaj se ne počutim izgubljenega niti utesnjenega. Vse je na dosegu roke, saj ni ravno običajno, da lahko iz mesta občuduješ zasnežene vršace. Ko spoznaš skrite kotičke in se zliješ s tukajšnjimi vibracijami, takrat dojameš, zakaj ji pravijo Pariz v malem.
Povezava do članka: Glasilo Ljubljana, februar 2024
