Niegova zgodba je zelo pomembna za ta čas in prostor, ker nosi globoka sporočila o z sprejemanju, sožitju, pogumu, ljubezni in uresničevanju otroških sanj, saj je svojevrsten fenomen, ki mu je uspelo premagati številne predsodke, in to z nasmehom na obrazu. Slovencem je odprl oči, spisal poglavje o uspehu in med nas razlil na stotine barvnih odtenkov, saj pravi, da živimo na najlepšem koščku svetu,
Dobila sva se v niegovem ateljeju, ki je za vse ljubitelje očal. Ali Kemal Sossa je k nam prišel z enim samim namenom: da nam polepša vid. V svetlopolto, do tujcev še vedno preveč nestropno deželo ga je povabil prijatelj. Po treh letih nagovarjanja, da mora videti to sanjsko žepno državico, ga je le prepičal o tem.
NARAVE CELI RANE
¨Šele ob prihodu sem dojel, zakaj ljudje govorijo, da se takoj zaljublijo v Slovenijo. Ne gre za marketinško parolo, ampak dejstvo. Že prvi sprehod po Ljubljani in okoliških hribih, ob jezerih, rekah, poljih me je prepričal, da bi lahko bil tukaj doma. Sem namreč Kurd in nas so v nasilni zgodovini na okrunti način želeli pristiliti, da ne pripadamo nikomur, da nimamo svojega ozemlja niti v lastni domovini. Odraščanje v Turčiji je bilo zahtevno, življenje na podeželju pa trdo in garaško. Še vedno nam ni dovoljeno govoriti lastnega jezika, ljudje in celotne vasi izginjajo v ognju, načrtnih pobojih, kar pušča v duši globoke rane. K sreči jih nisem zapolnil z gnevom in jezo, raje sem začel gojiti spodbudna čustva do sebe in narave. Zato me je ta vaša pisano očarljiva gruda v una duje o usodnem srečanju in ljubezni na eri nič več ni bilo tako kot nekoč. Na svetje ga kota: skozi nova rožnata prevzela,« pripove prvi pogled, po kat začel gledati z drugačnega zorne očala. Dobesedno. ¨
ZAČEL JE TRKATI NA VRATA
Po nekajdnevnem turističnem obisku se je vrnil v Istanbul, v svoj ustaljeni vsakdan. A misel na zeleno oazo med Alpami, Panonsko nižino in Jadranskim morjem mu ni dala miru. »Kot inženir metalurgije sem imel nemalo priložnosti za delo, vendar se nisem zadovoljil s klasičnim delovnikom. Želel sem ustvariti nekaj svojega, s čimer bi lahko pomagal ljudem. ker verjamem v moč pozitivnih misli in iskrenih, dobrih namenov, sem čez nekaj tednov dobil ponudbo za poslovni izziv. Našel se je investitor z južnega Balkana, ki je želel, da kreativni operativec prevzame posel nekje v osrednji Evropi. Takoj sem pomislil na Slovenijo, mu predlagal, da bi lahko poskusili na tem tržišču. Še preden sem se dobro zavedal, sem že stal z nekaj kovčki sredi Ljubljane.
Od malega si je želel, da bi lahko s svojim delom pomagal ljudem. Danes je vesel, da mu to uspeva z lesenimi očali.
Povsem sam, brez vplivnih poznanstev. Z idejo in željo. Osredotočili smo se na prodajo očal, sončnih in korekcijskih, o čemer pred tem nisem imel pojma.<< Zato je k sodelovanju povabil še nekoga iz lokalne branže in začel trkati na vrata. >>Številna so ostala zaprta, vendar nisem odnehal, saj sem vztrajen. Večina se je ob srečanju z mano najprej zdrznila, ker nisem videti kot klasičen Slovenec. Vendar to ni zamajalo mojih načrtov, saj ne bom dovolil, da bi količina melanina v koži opredeljevala mojo osebnost. Še bolj zavzeto sem iz dneva v dan obiskoval optike po vseh večjih mestih in v kratkem času so se začeli kazati prvi rezultati,<< oriše svojo pot s trpkimi, a pomembnimi spoznanji o ljudeh.
SAM SVOJ ŠEF
Seznam odjemalcev njihovih očal se je iz tedna v teden večal. Po polovici leta je navdušil že 70 prodajaln optike, in čeprav jebil to izkupiček njegovega neposrednega pristopa, se poslovni partner s tem ni strinjal. »>Prepričan je bil, da smo uspešni izključ-no zaradi artiklov, zato je že v kali zatrl mojo idejo, da bi še sam ustvaril linijo očal. Njegova odklonilna reakcija mi je dala misliti, čemu se ženem za nekoga drugega, ko pa sem lahko sam svoj šef. Sporazumno sva se razšla in začel sem svojo zgodbo. Hitro sem se naučil slovenskega jezika in začutil Slovenijo kot svojo domovino. Zazdelo se mi je, da je prišel moj čas in da moram izkoristiti dano priložnost. Od malega sem bil zelo spreten z lesom, kajti po rojstvu v Agriju smo se preselili v Izmir, med ovce, koze in krave, kot sedmi otrok velike družine pa sem se moral znajti, če sem se želel igrati, zato sem se izuril v obdelovanju tega organskega materiala. To so opazili vrstniki, sorodniki, učitelji in me večkrat prosili, naj jim kaj izrezljam. Povrhu sem imel še težave z vidom, in ker z mamo nisva našla ustreznih očal za moj obraz, sem se spogledoval z idejo, da bi si okvirje izdelal kar sam. Več kot 25 let sem čakal na to priložnost in v Sloveniji sem začel živeti svoje otroške sanje.<<
RAD IMA LJUDI
Prešinilo ga je namreč, da je v deželi lesa. >>Obdan sem s tisočerimi barvnimi odtenki, ljudje so sicer na prvi pogled nezaupljivi, toda ko te enkrat sprejmejo, začutijo, si njihov, in bilo bi neumno, če ne bi vsega tega združil v odličen izdelek. Malce sem že poznal ponudnike in zelo jasno je bilo, da se drugih barv razen črne, rjave in sive na okvirjih skoraj ne najde. Odpotoval sem v Južno Korejo, kjer so me prijazno poslali na jug države, saj so tam mojstri v izdelovanju iz lesa. Moja ideja jim je bila všeč in razvili smo kakovostna ter funkcionalna očala. Pozabil sem omeniti, da sem v Slovenijo prišel le slabo leto pred pandemijo, a me niti svetovna kriza ni ustavila. V kratkem času je skoraj vsaka optika pri nas vedela za znamko Sossa,<< s strastjo pove ponosni ustvarjalec. >> To je moj otrok, moja ljubezen. Rad imam ljudi, kar sogovorniki začutijo. Eden mojih največjih odjemalcev mi je pred kratkim zaupal: ‘Veš, Ali, ko sem te prvič videl s tisto aktovko v roki, sem si mislil, da se boš po šestih mesecih vdal. Po treh letih pa prodam največ tvojih očal,'<< se prešerno nasmehne.
TUDI V NARAVI JE POLNO NIANS
>>Imena nisem iskal v nekih izpeljankah, temveč sem izhajal iz sebe, iz svojih korenin, zato je družinski priimek Sossa tudi ime znamke,<< pove, ko začne razlagati pomen logotipa. »Naš zaščitni znak je lotosov cvet, ki ga sestavljajo tri črke S, ki se dvigajo proti nebu. Rastejo, tako kot raste moje podjetje. Angažiral sem odlične oblikovalce, enega v Franciji, drugega v Italiji in zdaj smo na zvezi še z nekom iz Nemčije. Dobro je imeti različne poglede,
kajti ljudje smo močnejši, če sodelujemo. Že tako nas preveč delijo po videzu, veri, spolu in vsem preostalem, zato se trudim delovati združevalno,<< poudari in namigne, da ga kot inženirja zanima napredek. »Stranke to cenijo. Nisem se zadovoljil s prvimi vzorci, začel sem dogra- jevati, izboljševati okvirje, kombinirati les s titanom, platino, da je še bolj trpežno. Vključili smo tudi druge materiale, pred- vsem pa barve, barve, barve. Po tem smo znani in prisotni že v petih državah. Nekdo mi je rekel, da sem v Slovenijo prinesel barve. Dobesedno, saj sem že po odtenku kože temnejši in kot družba potrebujemo raznolikost, da ni vse preveč enoznačno, monotono. Poglejte v naravo, tam je vse polno nians. Si predstavljate, da bi bilo le belo, črno, rjavo in sivo? Verjetno se ne bi tako navduševali in sproščali med spre- hodi,<«< izpostavi tisto, kar bi nas moralo povezovati, ne razdvajati.
Z LJUBEZNIJO NAD RASIZEM
>>Moji domači v Turčiji so osupli nad tem, kar sem dosegel, in to v drugačnem kulturnem okolju. Marsikaj me moti v sistemu, ki nam narekuje tempo. Zlasti politična tiranija, neenakost med nami in sovraštvo me potrejo. Lahko bi se nasilju uprl z nasiljem, vendar to ni rešitev. Raje spreminjam družbo v sožitju z naravo, z lesom in barvami. Če bi le znali prisluhniti naravi, jo spoštovati, negovati, ceniti, se danes ne bi ukvarjali s podnebnimi spre- membami in nenehnimi krizami. Številni Slovenci se čudijo, kako mi je kot tujcu uspelo, kako sem šel prek rasističnih opazk, podcenjevanja… Ni lahko, ko te nekdo ocenjuje po videzu in vsakodnevno občutiš zaničevalne poglede. Nanje se ne odzovem več. Vsakdo je tisto, kar dela in misli. Če v nekom vidiš lepo, je to lepota v tebi, enako je z grdim, slabim. Za vsako stvar moraš imeti upanje, interes in željo. Potem sledi trdo delo in po vseh fizikalnih zakonitostih ti mora uspeti. Seveda ni ča- sovno določeno, kdaj, ampak če odnehaš, si tega že nisi dovolj močno želel. Morda se komu zdi, da je pot do uspeha trnova, zahtevna, težka, in je prepričan, da mu bo lažje, če bo energijo usmeril v očitajočo plat človeške nastrojenosti. V tuji sreči bo iskal razlog za svojo nesrečo. Takšen se bo hitro izgubil v temi negativnih misli. A človek za svoj obstoj potrebuje svetlobo, za dobro počutje pa barve. In te nas na vsakem koraku pozdravljajo in nam lepša- jo življenje. Samo videti jih moramo, skozi očala ali brez njih,« zaključi z modro mis- lijo in navdihom, da postanemo čim boljši.
Tomaž Mihelič, FOTO OSEBNI ARHIV – Slovenska Novice
